Ležaji so pomemben del sodobnih strojev in opreme. Njegova glavna funkcija je podpirati mehansko vrtljivo telo, zmanjšati koeficient trenja med njegovim gibanjem in zagotoviti njegovo natančnost (natančnost) vrtenja. Zgodnja oblika linearnih gibljivih ležajev je bila postavitev vrste lesenih drogov pod vrsto drsnih plošč. Sodobni linearni ležaji za gibanje uporabljajo isti princip delovanja, včasih pa namesto valjev uporabljajo kroglice. Najenostavnejši vrtljivi ležaj je pušasti ležaj, ki je le puša, stisnjena med kolesom in osjo. To zasnovo so pozneje nadomestili kotalni ležaji, ki so nadomestili prvotne puše s številnimi valjastimi valji. Vsak kotalni element je bil kot ločeno kolo.
Primer zgodnjega krogličnega ležaja so odkrili na starodavni rimski ladji, zgrajeni leta 40 pred našim štetjem v jezeru Naimi v Italiji: leseni kroglični ležaj je bil uporabljen za podporo vrtljive mize. Rečeno je, da je Leonardo da Vinci nekoč opisal kroglični ležaj okoli leta 1500. Med različnimi nezrelimi dejavniki krogličnih ležajev je zelo pomembna točka, da bodo trki med kroglami povzročili dodatno trenje. Toda ta pojav lahko preprečimo tako, da kroglice postavimo eno za drugo v majhne kletke. V 17. stoletju je Galileo prvi opisal" kletkasta žoga" kroglični ležaj. Konec sedemnajstega stoletja je Britanec C. Wallo zasnoval in izdelal kroglične ležaje ter jih namestil na poštne tovornjake za poskusno uporabo, Britanec P. Worth pa je pridobil patent za kroglične ležaje. Prvi kotalni ležaj s kletko, ki naj bi bil uporabljen v praksi, je izumil urar John Harrison leta 1760 za izdelavo kronografa H3. Konec osemnajstega stoletja je nemški HR Hertz objavil članek o kontaktni napetosti krogličnih ležajev. Na podlagi dosežkov Hertza&so R. Stribeck v Nemčiji, A. Palmgren na Švedskem in drugi izvedli veliko poskusov, ki so prispevali k razvoju teorije oblikovanja kotalnih ležajev in izračunu življenjske dobe utrujenosti. . Nato je ruski NP Petrov za izračun trenja ležajev uporabil Newtonov zakon viskoznosti. Prvi patent na krogelnem utoru je leta 1794 pridobil Philip Vaughan iz Carmarthena.
Leta 1883 je Friedrich Fisher predlagal uporabo ustreznih proizvodnih strojev za mletje jeklenih kroglic enake velikosti in natančne okroglosti, kar je postavilo temelje industriji ležajev. Britanec O. Reynolds je izvedel matematično analizo Thorjevega odkritja in izpeljal Reynoldsovo enačbo ter s tem postavil temelje za teorijo hidrodinamičnega mazanja.
